DRUŽINSKE ZADEVE

2. 7. 2010

Nekoliko neprijetno je, če si en sam pofukan dvojni standard. Še bolj neprijetno je, če poznaš preveč takih ljudi.

Tuc . Še preden sem vstal, sem ugotovil, da mi srce zopet bije mnogo prehitro. Tuc tuc. To ne more biti dobro. Tuc tuc tuc. Zagrabila me je huda panika, kar pa je situacijo še precej poslabšalo. Tuc tuc tuc tuc. Nisem več mogel zaspati nazaj, še manj pa vstati. Tuc tuc tuc tuc tuc. Ležal sem in čakal, da se moja esenca spremeni v en sam nadčloveški utrip. Tuctuctuctuctuctuc. Morda bi mi končno le lahko uspelo, če ne bi ravno v tistem trenutku zazvonil telefon. Kako hudičevo klišejsko. Včasih se počutim, kot bi bil samo lik v zgodbi. Prosto po Gazvodi. No ja, niti ni tako slab občutek, če priznam po resnici.

Poigravajoč se z mislijo, da me sploh ni – jutro klišejev se očitno še kar ni in ni nameravalo končati – dvignem slušalko: “Ja?” Kako sovražim takšno oglašanje. Že pri fotru sem ga, ki me je tega pravzaprav sploh naučil – no, učil sem se kar sam, on je bil samo hudičevo dober zgled. Vendar s tem zmeraj pridobim nekaj časa. Šokiram glas na drugi strani. Zgolj glas, ne človeka. Moji klicatelji so vedno psihično stabilne osebnosti, ki jih ne more nič zares vreči iz tira. Nekaj dragocenih sekund jim pa le ukradem. Da se lažje zberem. Jaz nisem bil nikoli zares psihično stabilen – kaj šele utirjen. Tokrat pa je prišel odgovor nenavadno hitro: “Ja!” To je pomenilo, da je lahko na drugi strani samo ena oseba. Čas je bil ukraden meni – sovražil sem, ko se je to zgodilo. Še iz srednje šole se spominjam občutka, ko si ohromljen s svojim lastnim udarcem. Vedno, ko sem pri odbojki poskušal spraviti žogo na drugo stran igrišča, se je ta odbila od mreže in po možnosti zadela mojega lastnega soigralca. Kot pofukan bumerang. Potem so mi sicer dovolili servirati s polovice igrišča – oče pa ni bil tako prizanesljiv do mene. Mogoče zato, ker je nekje globoko v sebi še vedno verjel, da nisem popolnoma nesposoben. Vendar tega ni nikoli zares pokazal. Le silil me je stati za črto, ko sem serviral. Zmerno do pretežno sem ga sovražil zaradi tega.

Dobre pol ure in četrt kvalitetnega zajtrka kasneje sem se že peljal domov. Čudno, da tisto hišo še vedno imenujem dom. V najstniških letih sem vedno govoril, da se ne bom več vrnil, ko enkrat odidem. Kot študent sem potem ta “nikoli” malce priredil pralnim potrebam in ga spremenil v enkrat na mesec. Več pa res ne. Sedaj sem tam enkrat na teden. Najmanj. Po sili razmer, bi temu rekel človek. Človek, ki ima kar precej problemov s poimenovanjem boba. Jaz mu ponavadi rečem kar fižol.

Samo ena stvar mi je bolj zoprna pri ljudeh, kot ustvarjanje plehkega “smaltalka”. In sicer to, da se ga nikoli ne poslužujejo. Na nek način sem imel torej srečo, da je moja mama spadala v prvo kategorijo. Nesreča je bila zgolj v tem, da je bil to pravzaprav edini način pogovarjanja, ki ga je kadarkoli prakticirala. Vreme. Hrana. Zdravje. Trači. Občudoval sem njeno sposobnost, kako je lahko vse to združila v neverjetno malo besed, v smislu “Si zdrav!” “Kaj ješ?” “Kaj bodo pa drugi rekli!” “Kupi si že enkrat tisto prekleto marelo, že tri dni ti govorim, da bo dež!”. Potem je to seveda še precej razširila in če je bilo le mogoče krog še enkrat ponovila. Morda celo dvakrat, če mi ni že prej dopizdilo. Bila je vremenska napoved in črna kronika v eni osebi. Ni bila človek, ki bi jo lahko doletelo kaj takšnega kot razcepljena osebnost. Preprosto ni imela temnih skrivnosti v globinah svojega obstoja. Morda zato, ker globine pravzaprav sploh ni bilo, kruto kot se sliši, pa vendar je to verjetno edini kolikor toliko udoben način eksistiranja. Najlažje bi jo bilo primerjati z nekoliko globljo lužo, če si že bil pri volji za pesniško filozofiranje. Pri njej si moral samo paziti, da ne skačeš na glavo ali kaj podobno drznega. In si se pač prilagodil – mirno plaval, če se je le dalo z rokavčki. Da je ne bi preveč skrbelo zate. Njena najljubša prostočasna dejavnost. Bila je to, kar se je videlo navzven. Normalna. Na to svojo lastnost je bila vedno precej ponosna. Njena največja želja in hkrati strah je bila, da bi se o njej govorilo. Človek, ki ni nikoli povsem zadovoljen in nikoli zares nesrečen.

Vendar sem jo imel rad. Pravzaprav jo imam najbrž še vedno, čeprav se je njena podoba v mojih očeh kar precej spreminjala skozi leta. Najprej je bila svetnica. To je pri otrocih najbrž običajen pojav, čeprav jo imam na sumu, da se je ona kar precej trudila z ustvarjanjem in vzdrževanjem te podobe. Obraz mučenice se je takrat pač dobro podal k njenemu modremu senčilu za oči in moja mama je pač ena izmed tistih žensk, ki da kar precej na svoj zunanji izgled. Niti ne vem, kdaj točno se je ta podoba o njej razblinila. Prepričan pa sem, da se je to zgodila prav v določenem trenutku. Da ni šlo za dolgotrajno odkrivanje resnice, za večletno odstiranje tančnice z oči. Preprosto zgodilo se je. Akabum. Verjetno ob prvem telefonskem klicu.

V avtu nikoli ne poslušam glasbe. Imam nekaj, čemur se strokovno reče “problem z zbranostjo”. Lažem. Strokovnih izrazov si nikoli ne zapomnim. Nisem dovolj zbran za kaj takega.

Ko peljem proti domu, je radio v avtu vedno prižgan. Ponavadi kar na maksimalno glasnost. Zbranost tako ali tako ne bi bila mogoča. Tako vsaj nekako preglasim zvok svojih misli. Vsaj navidezno. Ne mislim, torej me ni. Prosto po Mazziniju.

Včasih me pokliče mama, včasih oče. Nimata kakšnega posebnega zaporedja. Povsem naključno. Kot bi vsakič znova metala kocko. Poraženec sem tako ali tako vedno jaz.

Ponavadi kličeta zaradi banalnosti. Človeku postane dolgčas, če mora dan za dnem gledati isti obraz. Poslušati isti glas. Še posebno, če mu drugi človek ni pretirano pri srcu. Straša sta se poročila nekako po nesreči. In ostala poročena, ker se to spodobi. Včasih sta se veliko prepirala. Ko smo bili še mlajši. Potem sta sklenila nekakšen tihi sporazum, da se pustita pri miru. Da ne povesta, če ju kaj moti, da ne povesta, če je kaj v redu. Ker se to nekako bolj spodobi. Potem sta bila večino časa pač tiho in sta pretežno komunicirala samo z nami.

Brat in sestra skorajda ne prihajata več. Pravzaprav nikoli nista. Samo pokličeta od časa do časa in vedno rečeta “Halo”. Mama pravi, da sta normalna. Verjetno jima zato ne posveča pretirane pozornosti. Nekako je pri njiju zaključila tisto, kar si je zadala. Skorajda predobro. Jaz pa sem njen večno nedokončan projekt. Ker ne znam opravljati normalnih telefonskih pogovorov, me pač pokličeta onadva. In potem moram priti. Pravzaprav je vedno tako, da imam možnost izbire. Vsaj navzven.

Enkrat je žarnica. Drugič želita, da jima prinesem špecarijo iz veleblagovnice. Potem mora kdo od njiju k zdravniku. Včasih me želita samo videti. Kako je z mano. Ta izgovor pretežno uporablja mama.

Nisem nor. Vem, da je oče mrtev. Prav tako se zavedam, da je mama v psihiatrični bolnišnici. Še naslov poznam na pamet, čeprav je nikoli ne obiščem. Če bi bil nor, ga gotovo ne bi. Ob tistem prvem klicu je bila na drugi strani ona. Moja mama. S povsem hladnim glasom mi je povedala, da je ubila očeta. Zabodla. Da je bilo v samoobrambi. In da naj pridem. Jaz bom že vedel, kaj storiti. Jaz vem, kako je trpela. Vsa ta leta, ko je bila tiho.

Mislim, da me je vseskozi pripravljala na točno ta dogodek. Ne ravno namerno. Pri njej je šlo za nekakšno podzavestno preračunljivost. Skorajda refleksno. Nikoli ni imela rada nikogar povsem brez koristi. Kljub temu sem se odpeljal domov. Kljub temu sem jaz poklical policijo in jim pojasnil, kaj se je zgodilo. Pravzaprav sem zgolj obnovil mamino zgodbo. Ona ni mogla. Bila je preprosto preveč živčna. Dal sem ji očetove tablete, da se je nekoliko umirila. Vedno je trdila, da je pravzaprav ona tista, ki jih potrebuje. Končno je prišla na svoj račun.

Tistikrat sem v avtu prvič poslušal glasbo.

Res nisem nor. Kljub temu slišim klice – oče in mama sta na drugi strani. Prosita me, naj pridem domov. Kljub temu, da sem resnično popolnoma zdrav, ju ubogam. Nimam srca za kaj drugega, samo to je. Preprosto sem bil preveč dobro vzgojen. Vstopim v našo hišo, ki v resnici ni več naša. Prodali smo jo. Takoj. Sedaj živi notri družina s tremi majhnimi otroki. Izgledali so srečni, ko sem jih prvič videl.

Tudi mi smo srečni. Oče, mama in jaz. Sestra in brat ne prihajata več. Verjetno sem bil zato vedno njun najljubši. Skupaj pojemo nedeljsko kosilo. Mama naredi pražen krompir in je srečna, ker ga končno pojem. Sicer nekoliko težko goltam, vendar sem srečen tudi jaz. Še celo oče se skorajda smehlja. Zaradi ljubega miru.

Ko jemo, vlada malodane smrtna tišina.

  • Share/Bookmark

26. 7. 2011

2. 7. 2010

tisoč smrti se igra
z mojo prištevnostjo, meče
frizbi živcem,
na površju lobanje
nariše polje za ristanc.
tisoč smrti skače
po eni noči,
po enem umiranju.
nekoč bodo prišli pome.
potrkali.
mama tisti dan ne bo
poklicala.
tisoč smrti bo dihalo
glasno, globoko.
vedeli bodo,
da se skrivam notri.
slišali.
potem bo pogreb.
en sam.
________________________

tvoje lačne prste vzamem
še mlačne od sebe jih
potiskam vase
še lačna tebe jih potiskam vase.

tvoje mokre ustne jemljem
si jih dajem v roke
ti jih zopet vrnem
na obroke ti izplačam
kar sem vzela kar sem dala si
v roke.

v vlažni noči delava otroke
sred sopare vstaja sreča
da bom mati da bom žena
še vlažen od noči
potiskaš se v mene.

in jaz ubijam ti otroke
njim sem žena tebi mati
lačna pretepena
vlažna od ljubezni.

povsod je tvoja slina
vame se potiskaš
venomer se vračaš
in jutro je in zarja.
in je črnina.

naznanja
da bo klavrna poroka.
na rokah prinašam mrtvega ti sina.
____________________________

REALISTIČNA

Veš, koliko te paranoje
imam jaz v
sebi glede
vsega?
Preveč
je imam, mama.
Ne kruli mi
v trebuhu in
spodobno se oblačim.
Vem, kdaj bo
dež.
Preveč dežnikov
imam,
hladilnik se
šibi od hrane,
kupujem
nove čevlje,
dan za dnem.
Molim, ko
čakam rezultate
testov nosečnosti.
Dan za dnem.
Preveč, mama.

  • Share/Bookmark

Fotografije

2. 7. 2010

Temna, temna noč je zunaj in slišiva, kako piha burja, močna burja. Pravijo, da je tiste vrste, da se lahko nanjo nasloniš in te prestreže. Celo popoldne sva se igrala, metala sva se vanjo in potem sva se smejala in čudila, da nisva na tleh, in sva govorila, da česa takšnega pa še ne. Za zvečer sva splanirala poroko.

Praviš, da mi bela ne pristoji, da nisem zares nedolžna, celo cipa mi rečeš kdaj pa kdaj. Nocoj si bil prijazen in nisi tako govoril, saj je bil to poseben dan, noč, če smo povsem natančni. Rekel si samo, da sem preveč žalostna za belo in da je ta za vesele punce. Potem sem vzela najlepšo črno obleko in bila ponosna, ker bom nevesta, prvič v življenju. Ti si rekel, da ti nič ne pristoji, in si prišel kar gol. Nosil si samo kondom, rumen, torej je moral dišati po bananah, čeravno nisem zavohala. Povedal si, da je to samo za vsak slučaj, neke vrste vraža, da morava najprej zaključiti s študijem in te zadeve.  Potem sva si dala roke in nekakšne testenine sva si natikala namesto prstanov.

Nato si ti začel govoriti o svojem otroštvu.

Rekel si, da si trpel, da ni bilo prav nič rožnato in da si bil pogosto žalosten. Kimala sem in si predstavljala, kako bi bilo, če bi lahko slišala, kar mi praviš. Da te je nekoč oče stepel, češ da si gej. Da te je nekoč stepla mama, ker je mislila, da ne boš dobil petice. Da si potem le dobil petico. Vse to si mi pravil in jaz sem kar kimala in kimala in zunaj je bila noč vse temnejša. Skrbelo me je, če me sploh vidiš zaradi te varovalne barve, ki si mi jo sam izbral. Nekoč sem dejala, da se vsi liki v Kusturičinih filmih zlijejo z ozadjem, in sedaj sem bila samo eden izmed njih. In ti si še kar govoril in govoril in zdelo se je, da gre za nekakšno očiščevanje, saj je nekaj bele le potrebne na poročni fotografiji.

Slikal naj bi najin skupni prijatelj, ki je vedno znova zamujal. Predstavljala sva si, da bo prišel v beli halji in razmršenih las in da nama bo ves čas govoril, kako sva grda. Kljub temu je bil najboljši fotograf daleč naokoli in obema je bilo pomembno, da sva na teh slikah zares lepa, da se nama ne sveti čelo in ostale neprijetnosti.

Smejala sva se njegovi pojavi, ko se ti je kar naenkrat obraz zresnil. Dejal si, da sem sedaj jaz na vrsti, da fotografa še vsaj pol ure ne bo, da se brez njega ne more nič začeti. In da naj govorim. Temna, temna burja je postala.  In nežno sem zacvilila. Trgala sem črnino s sebe, da ne morem, da ne bom, da ne bova nikoli srečna. Da moraš pustiti znotraj. In da nisem bila nikoli otrok, da nisem nikjer odraščala. Da me ni nihče tepel in da ne morem razumeti. Ti si kimal, verjetno si razmišljal o tem, če ti golota pristoji, in moje cviljenje je postajalo vse bolj podobno zavijanju vetra. Tulila sem in trgala s sebe  obleko, ki je bila pretemna za to noč.

Potem, ko sva bila oba gola, sva naštela vse. S hrbtom sva bila obrnjena drug proti drugemu, tako da sta se najini goli telesi rahlo dotikali. Ti si gledal proti oknu, jaz proti vratom. Zaslepljena s to sliko sva oba ponavljala, da nama ni potrebno biti tukaj, da je zunaj drug svet, da lahko kadarkoli odideva. Če ne že danes, pa vsaj jutri, ko bo nehalo tako strahovito pihati. Rekla sem, da v sobi smrdi. Zavpila. Ti si rekel, da se da biti boem. Da se da preživeti in da boemi nimajo psihoz. Kričala sem, da jih tudi jaz nimam, da bom umetnica. In da se samo mora nekaj jesti. Potem si pokimal in navrgel nekakšen citat v angleščini. Nemogoče se je ljubiti s praznim želodcem. Ali nekaj podobnega.

Trkanje.

Prišel je fotograf, kdo pa drug. Oba sva vzradoščeno stekla proti vratom. Olajšana sva bila, saj sva se menda imela rada, prav zares. In ker sva stvar dolgo načrtovala, zatorej ne sme kar tako pasti v vodo. Nekaj je javkal, da ga je pred vrati napadel nemški ovčar, ki napade vsakogar. Da bi bilo te cucke potrebno postreliti in da mu ni treba biti strpen do vsega samo zato, ker je gej. Potem je opazil, da sva gola, in nekaj zamomljal, da se je ravno najedel. Zdelo se je, da je povedal hudomušno in da pričakuje nasmeh. Preveč sva bila na trnih, da bi mu ga lahko namenila. Končno se bo zgodilo, kar se pri teh stvareh pač mora zgoditi.

Prijatelj je nato modro ugotovil, da to tako ne bo šlo, da še nekdo manjka, da on nima potrebnih pooblastil, da je bilo rečeno, da bo samo slikal. Spogledala sva se in ugotovila, da ima prav. In da je treba še malo potrpeti, saj nekdo vedno pride, slej ali prej, s pravimi papirji. Da kaj pa je urica ali dve v primerjavi z večno srečo, ki naju čaka ob združitvi.

Potem smo se usedli, on med naju, in čakali.

Ste se že kdaj poročili v Polju? Tam, kjer se Ljubljana skorajda konča in kjer je bojda odraščal Rožanc, vsaj nekaj časa. Pripelješ se s trolo številka enajst in šoferju ni potrebno vedeti, kako pomemben dan je zate.  Burja, ki tako neusmiljeno piha, ko hodiš proti tisti sobi, kjer se ima stvar namen zgoditi, je hkrati koračnica. Ve, da boš nekomu žena, prav kmalu. In nekdo tebi mož.

Prav zares je zunaj noč, čisto temna. Tudi burja prav močno piha. Vendar sem se zlagala, da naju je popoldan prestregla, niti enkrat samkrat nisva obstala nad tlemi. Jaz sem si polomila roke, ti svoj ponos. Akabum. Do poroke potem ni moglo priti. Rekla sva, da takšna pa že ne moreva biti na fotografijah, te bodo za spomin, za otroke in še koga. Ti mi nisi mož in jaz ti nisem žena.

  • Share/Bookmark